Slovenska fotografija pravzaprav ne zaostaja tako hudo za evropskimi nacionalnimi sestričnami, kakor si vse prevečkrat želimo. Specifično naša, predvsem minorna samozavest je kajpak tudi pri tej teti, ki jo ima za prasico, za globoko vero in za trenutek izpod prstov, osedlala vrhunske talente in tako preprečila bohotenje pogleda skozi okular.
O letnici začetkov fotografije na Slovenskem ne gre dvomiti, saj so se ob koncu predprejšnjega stoletja tudi čez našo divjo pokrajino priklatili posebneži s čudnimi lesenimi škatlicami, ki niti zaigrale niso(!), in vznemirjali ljudi pri kmečkih opravilih. Po osamosvojitvi je zahtevala predah, se zdi. Ki pa morda že malo dolgo traja! In še tisto malo, kar je je, si je nadelo svilnat institucionalni plašč, ki vpija ostrino. Vedno je bilo tako! Nazadnje se vsaka avantgarda usede z ritjo na toplo blazino. Zato smo pobrskali po trgu in povprašali fanta in dekle, kaj je od njih mogoče pričakovati v naslednji vojni.
Herman, samosvoj tudi kot sogovornik.
Petek, 16. novembra, 10.20, Bizeljski hram na Tržaški cesti. Več kot sto let stara gostilna, včasih se je reklo Pri Kramarju. Poslednja oaza navsezgodaj vstajajočih proletarcev, pivcev jutranjih takratkih pred šihtom. Herman, gotovo eden najbolj samosvojih fotografov, kar jih je izšlo iz temnice Foto grupe ŠOLT, je eden najslabših sogovorcev, kar si jih novinar pri svojem delu more zamisliti. Pa ne snemaj zdaj! Bova potem. Ali pa: Daj bova to pozneje. To ni za noter! In še in še takih pripomb. Poprijel sem se stare knapovske navade in zares predlagal dva šnopsa za uvod. Sam se je raje odločil za rum! Tudi prav, samo da boš kaj zinil, sem bil sam pri sebi nepoboljšljiv.
O njegovih vzornikih sva tudi hitro končala; »Kaj zdaj? A moram kakšna dva povedat? Nemec Kiefer mi blizu. Všeč mi je, kako v svoje delo vključuje fotografijo. Je namreč slikar! « Pošteno povedano! Iz Pivkovih izdelkov kar seva slikarska predizobrazba. To pa ne pomeni kakšnega konceptualizma. Podobe mu nastajajo sproti. Izpod prstov. Iz njega bi težko izvlekli odgovor, kaj bo delal, ampak le kaj trenutno počne. Vendarle izdelki ne kažejo njegove govorne skromnosti in malodane hedonistične brezorientacije. Ko hodi po razstavah, se le redko sreča z izdelkom, ne glede na to, ali gre za sliko, grafiko, kip ali fotografijo, ki se ga dotakne. Že malenkostna napaka, ki jo redni obiskovalci tovrstnih prireditev mnogokrat utopimo v slastnem pršutu in črnem vinu, Hermana Pivka moti. »To je tako, kot da bi se ta miza majala zaradi neravnih ploščic in midva bi zdaj tu nekaj podlagala. To ni to! Izdelek mora biti v vseh pogledih popoln, drugače ne moremo govoriti o izdelku.« Ko sem ga vprašal po opremi, me je zavrnil, da je to spet še eno butasto vprašanje. »To sploh ni nič važno. Fotografi so bili vedno dobri in slabi. Nekateri so šli celo tako daleč, da so si sami izdelali kamero in vse neobičajne pripomočke.
