V tesni učilnici na podstrešju doma na dijaškem taboru je vsako dopoldne napeto, saj približno dvajset matematikov in logikov nekaj ur tare matematično-logične orehe: eden med njimi je vprašanje, kako naj igralec postavi žetone na prosta polja, da bo prvi sestavil sklenjeno verigo in povezal nasprotni strani romba. To je namreč naloga pri igri hex, ki si jo je leta 1940 izmislil danski matematik Piet Hein.
Drugi je bil, kako naj igralec pri igri brstenje poveže izbrano točko z neko drugo (obenem mora na povezavi vedno narisati novo točko), da soigralec ne bo mogel narediti več nobene povezave. To igro Človek ne jezi se sta si izmislila angleška matematika John Horton Conway in Michael Steward Paterson leta 1967. V nekaj desetletjih se je zelo priljubila igralcem in doživela številne priredbe.
Da je nastala v glavah matematikov, najverjetneje ni nič čudnega, saj zanjo obstaja matematična rešitev. Brstenje na n začetnih točkah se konča najpozneje po 3n-1 potezah. Zveni zapleteno? Za vse, ki so šolsko matematiko že zdavnaj pozabili, morda, za fante in dekleta, ki so se še med počitnicami želeli nekoliko poigrati z njo, pa prav nič. Njim so enačbe z n-ji in m-ji popolnoma domače.
»Enkrat sem jim zastavil morda pretežko nalogo, kakor me je eden bolj izkušenih matematikov opozoril, in sem mislil, da ji ne bodo kos. Zanjo bi potrebovali teden dni napetega tuhtanja. Potem pa me je fant, ki je bil med manj opaznimi, zvečer presenetil z rešitvijo. In to s tako preprosto in logično, da človek pomisli, ‘kako da se tega ni sam spomnil’,« je ponosno povedal profesor.
Učitelja sta tabor postavila na noge z obilico prostovoljnega dela in deloma z denarjem iz svojega žepa. Pri tem ju je vodil učiteljski eros, kakor sta dejala, ljubezen do poučevanja in do mladih nadobudnežev, željnih znanja.
»Številni tabori so namenjeni izpopolnjevanju znanja jezika ali naravoslovja, malo pa je takšnih, ki bi gojili kulturo misli,« sta razložila profesorja, ki sta se na predavanjih izvrstno dopolnjevala, saj je prvi predstavil matematične vidike, povezane z reševanjem iger, medtem ko je drugi postavil igro in igranje v socialno-filozofsko-zgodovinski okvir. Učenci bodo torej spoznali nove igre, se naučili iskati zmagovalne strategije, kar jim bo prišlo prav tudi pri drugih življenjskih nalogah, in hkrati vedeli, kako in zakaj so igre sploh nastale.
