Populistično gibanje ob koncu 19. stoletja je bilo zadnji resni izziv bančnemu monopolu nad izdajanjem denarja. Za razliko od današnjih dni je bil imperialistični vpliv Anglije v spominu Američanov takrat še živ. Različne stranke in iniciative pa so se razvile predvsem zato, ker demokratska stranka ni podprla programa dolga prostih zelencev. Eden izmed najpomembnejših faktorjev pri tem je bil August Belmont, visoki član demokratske stranke ter Rothschildov agent v Ameriki.
Republikanska stranka je takrat prvič pričela strašiti pred komunistično nevarnostjo. Obtožila je demokratsko stranko in populistične skupine, da netijo razredni konflikt. Vendar so resnični ameriški socialisti in komunisti takrat nasprotovali programu zelencev. Na delavski konvenciji v Pittsburgu v Pennsilvaniji leta 1876 so želeli preprečiti izvajanje programa zelencev, vendar je bil sprejet. Konvencija je med drugim zahtevala tudi uvedbo osemurnega delavnika, vendar ni uspela poenotiti delavskega gibanja.
Od takrat naprej je bilo le-to jasno razdeljeno: socialisti so istega leta ustanovili svojo organizacijo, Knights of Labour so jo ustanovili dve leti kasneje, sindikati pa leta 1881. Ustanovljena je bila tudi stranka zelencev (`Greenback party’), vendar so jo podpirali predvsem kmetje. Razlog, da je delavci niso, je bil tudi ta, da je vlada na delavske demonstracije leta 18— odgovorila z oboroženim nasiljem. 16) Populistično gibanje je bilo neenotno, razklala pa ga je tudi debata o ponovni monetizaciji srebra, katerega sta dva zakona (leta 1873 in 1874) potihem demonetizirala, piše Zarlenga 3).
Debata o srebru je tako odvračala pozornost od pravih potrebnih reform: popolne uvedbe zelencev. Avgusta 1873 so investitorji dvignili velike količine denarja iz njujorških bank, septembra je propadla banka Jay Cook in sledilo je zaprtje borze. Krizo so zvalili na špekuliranje in strm padec (pok) delnic železniških podjetij. Vendar Zarlenga opozarja, da se je takrat zgodila tudi demonetizacija srebra in največji špekulanti so gotovo razumeli deflatorne posledice. Kot odgovor so naslednje leto sprejeli zakon (Inflation Bill’), ki bi sprostil 400 milijonov dolarjev zelencev v obtok.
Vendar ga je predsednik Grant z vetom zavrnil. To je republikanski stranki prizadejalo nepopravljivo škodo. Istega leta je izgubila večino v kongresu. Kongres je nato sprejel zakon o odvzemu zelencev iz obtoka in njihovi zamenjavi za trdno valuto. Vendar ni bil deflatoren, saj je predvideval, da bi m vsakih 80 dolarjev zelencev banke izdale 100 dolarjev lastnih bankovcev. Obenem je dal bankam še več moči za ustvarjanje bankovcev in zmanjšal zahteve po kritju. Vendar pa so bili zelenci v javnosti priljubljeni.